Boris Fluher, moj prvi IronMan Frankfurt

0 Komentarji

Ne ustaviš se ko si utrujen, ustaviš se ko si konec

Moj prvi Ironman, odločil sem se za evropsko prvenstvo v Frankfurtu. Štartalo nas je 3013 tekmovalcev, na koncu se je moj čas utavil pri 9 urah in 20 minutah (plavanje 1:00:03, kolo 05:00:43, tek 03:13:01), kar je zadostovalo za 88 mesto med vsemi tekmovalci in 12. v kategoriji.

Plavanje je potekalo izven mesta, v jezeru Waldsee, ki je od Frankfurta odaljeno približno 15 km, kar je značilno za tekmovanja, ki se dogajajo v velikih evropskih mestih. V nedeljo zjutraj okoli 4:30. ure sem se kot večina ostalih tekmovalcev odpravil proti središču Frankfurta, od koder so vsakih nekaj minut vozili avtobusi na štart plavanja. V menjalnem prostoru še zadnjič preverim kolo, napolnim bidone, nalepim gele in se podam do jezera, kjer se že pripravljajo profesionalci in skupina približno 400 rekreativcev, ki so se prijavili s svojimi Ironman dosežki in imajo privilegij štartat ob 6:45. 15 min za njimi štartamo še ostali, približno 2500 tekmovalcev na enkrat.
 

S plavanjem nisem bil preveč zadovoljen, saj sem naredil dve napaki, iz katerih sem se veliko naučil in so bile lepa šola. Na štartu sem se postavil na sredino linije in mislil, da bom s svojim željenim tempom 1:30 na 100m dovolj hiter, da se izognem večji gužvi. Na žalost se vsi na začetku tako zaženejo, kot da je to sprint triatlon. Po 300m se gruča ljudi pred tabo ustavi, ne moreš prehitevat, ne levo ne desno, in si prisiljen plavat zadaj. Po kakem kilomteru in pol se na srečo skupina dovolj razreči, da pričneš prehitevat, ampak do takrat veliko izgubiš. Prav tako sem uporabljal presvetla plavalna očala, zaradi katerih me je pri plavanju proti cilju zelo oviralo sonce in sem bil prisiljen slediti smeri drugih plavalcev, čeprav ni vedno najboljša. Na koncu se je ura ustavila pri 1 uri in 3 sekundah kar je 1:33min na 100m.
 
Menjavo sem naredil umirjeno, si vzel dovolj časa, da sem si dobro namestil vse potrebne gele in tabletke soli, si umil noge, ki so bile polne mivke, ter se odpravil proti kolesarski progi.
 
Kolesarska proga je bila speljana v dveh krogih. V prvih 10km se nisem počutil dobro, zaradi mokre glave se mi je zelo rosila čelada, saj sem uporabljal takšno z vizirjem in ne lastnimi očali, katerega sem moral ves čas bristati. Tudi pozicija mi ni ugajala vse me je motilo, ampak sem si govoril, da bo že steklo. Po 10km pogledam na uro, ki mi pove, da sem jih prevozil v 16 minutah in si mislim, če so to težave naj kar trajajo. Po 20km so tudi težave izginile in nadaljeval sem po zastavljenem načrtu: klance sem vozil umirjeno, vsakih 20minut vzel en gel, vsako uro eno tabletko soli, na kolesu pil vodo in le na okrepčevalnicah spil nekaj dcl izotonika. Prvih 140km je minilo hitro, zadnjih 40 pa se je kar vleklo, še posebej ker je pričel pihat močan veter. Vzdušje na progi je bilo enkratno, v vsaki vasici je bilo ogromno ljudi, ki so glasno navijali za tekmovalce ob spremljavi glasbe, glavna atrakcija pa je bila na zadnjem klancu vsakega kroga, tako imenovanem Heartbreak Hill-u, kjer je več tisoč gledalcev po hribu navzgor naredilo pravi špalir in te spodbujalo. Pravi Tour de France občutki. Sledil je le še spust v Frankfurt, kjer sem po 5 urah vožnje s povprečno hitrostjo 36km/h stopil s kolesa.
 
Takoj sem začutil, da so stegenske mišice sumljivo boleče, ampak sem hitro ugotovil, da je to normalno, saj je 180km kolesa naredilo škodo mišicam. Ker je tek moja najboljša disciplina, se teh 42 km nisem ustrašil, hitro naredil menjavo in pričel s tekom. Počutil sem se odlično, kar je bila tudi posledica striktnega hranjenja, pitja na kolesu in tega, da mi geli res odlično pašejo ter mi ne povzročajo težav. Tek je bil speljan v 4 krogih po 10,5km po središču Frankfurta, ob obali reke Main, kjer je bilo zelo veliko gledalcev. Prvih 20km sem se počutil odlično in tudi tekel hitro, ampak to je bila šele polovica. V tretjem krogu so me pričeli grabit krči, tudi gelov nisem več mogel jesti, tako so mi ostali le še red bull, cocacola ter pozitivne misli. Ko sem pričel zadnji krog sem bil že dobro izmučen, ampak me je motivirala ena od gledalk ob progi, ki je imela velik transparent z napisom: ne ustaviš se, ko si utrujen, ustaviš se, ko si konec. Tako je nekako šlo do zadnjih 5 km, ko pa je prišel, kot Nemci radi rečejo, mož s kladivom. Maraton se pač začne pri 37km in tudi pri Ironmanu ni nič drugače. Vročina je bila vedno hujša, in kljub napovedanem dežju ob pogledu v nebo, nisem videl nobenega oblačka. Nekako sem se privlekel do zadnjega obrata in čez dva klanca, ki sta še bila pred mano, si rekel, od tu naprej še samo uživaš. Sledil je še spust, ki se je izkazal za zelo težavnega, še posebej, če ga moreš pretečt z iztegnjenimi nogami.
 
Vse tažave zadnjih 9 ur so pozabljene, ko te v križišču zagleda sodnik, ki tekmovalce pošilja v 2,3 in 4 krog, in ugotovi, da imaš na roki zapestnice vseh štirih barv, se ti nasmehne in umakne ter te spusti v zadnjih 200m proge, kjer te pričaka verjetno eden najboljših ciljnih tekov v evropi. Na tisoče gledalcev te spodbuja, ti daje roke in se veseli s tabo, ko končno zagledaš cilj in napovedovalca, ki pove tvoje ime in ti čestita za rezultat.
 
Ironman od tebe in tvojih najbližjih zahteva veliko odrekanja, veliko časa in tudi veliko denarja. Najboljše poplačilo je uspešno končana tekma, kjer ni pomeben čas ali rezultat, ampak dejstvo, da si dal vse od sebe in s tem dosegel svoj cilj.
 
 
Boris Fluher

Komentarji


Napiši komentar

Ime


elektronska pošta


Komentar Opozorilo: HTML koda se ne prevede!

Vnesi kodo zapisano spodaj:


Oznake: IronMan,