Povezani izdelki

Miran Goričanec: Poročilo iz 100 milj Istre

0 Komentarji

Z IsoGeli in napitkom 4:1 sva oba z Nežo zelo zadovoljna - na tekmi ni bilo nobenih težav. Lanski čas sva skrajšala za več kot 4 ure!!! OK, je tudi proga drugače postavljena, toda tudi lani je bilo več kot 100 km in približno enako višincev.

Poročilo

 

100_milj_istre"Z mojo neuničljivo Nežo sva že lansko leto uspešno prestala premierno izvedbo 100 km trekinga preko Istre, zato je bil logičen zaključek, da se tudi letos poskusiva na tem tekmovanju. Ker se je nama 100 milj zdelo - še vedno - nekako predolgo, 65 km bi pa minilo prehitro, sva se odločila za srednjo progo - 105 km.

 

Ta trail se je začel v centru Lovrana na vzhodni Istrski obali, končal pa v Umagu na zahodni Istrski obali. Proga nas se je takoj od štarta dvignila za 1400 metrov na Vojaka, najvišji vrh Učke. Od tam smo se spustili do prelaza Poklon, potem pa preko vrhov Čičarije od Velikega Planika, Orljaka, Gomile in Žbevnice do Buzeta. V Buzetu je bila tranzicija, zatem pa smo po poteh centralnega dela Istre čez stara mesta Oprtalj, Završje, Grožnjan, Triban in Buje do cilja v Umagu.

 

Bolj odločne priprave na tekmovanje so se začele takoj po Novem letu, v zimskih mesecih spin v fitnesu, ponedeljkove vaje tekaške tehnike in v primeru lepega vremena tudi tek zunaj. Ker je bila zima nam tekačem letos kar naklonjena, so se tudi zunanji kilometri pridno nabirali. Sem pa letos poskusil za zimski trening s klasičnim pridobivanjem baze: torej le dolgi teki, kjer srčni utrip ne gre preko 140 (no ja, včasih tudi uide ...). In res je bilo nekaj časa kar duhamorno, potem pa je začela hitrost pri istem pulzu naraščati ... telešček se je adaptiral :)

 

Sledilo je še nekaj hitrih vzponov in spustov na Krvavec (cca. 900 m v 55 min), potem pa kontrola pripravljenosti: 12 ur Šmarne gore. Pri tem neformalnem tekmovanju (hvala Avi & Kepica) se poskuša v 12 urah opraviti čim več vzponov na Šmarno goro. Ker je štart ob 2. uri zjutraj, je bil to idealen trening za 105 km Istre. Letos mi je uspelo narediti 14 vzponov, kar skupaj nanese 47 km in 5200 m vzpona (in spusta!!!). Potem pa še Škofjeloški in Istrski treking za trening in ... to je to. Pripravljeni smo!

 

V zadnjih tednih so pred tekmovanjem sva še malo eksperimentirala z napitki in prehrano ter se odločila za spremembo. Lansko leto so se namreč obema energetski napitki in geli med tekmovanjem tako zagabili, da zadnjo četrtino poti skoraj nisva ničesar spravila vase. Temu primeren je bil tudi padec energije in od zadnje tranzicije sva se bolj vlekla proti cilju. Letošnji izbor so bili High5 izdelki, katere nama je predlagal Samo iz podjetja TopAtlet: hidracijski napitek Energy Source 4:1, energijski geli IsoGel ter regeneracijski napitek Protein Recovery.

 

Ekipa letošnje 105 km preko Istre je bila enaka kot lani: Marija in Bogo ter Neža in jaz. Na žalost je bil Bogo zaradi nesrečnega zvina na Škofjeloškem trekingu letos le spremljevalec. Po obilnem testeninskemu kosilu smo se odpravili proti Umagu. V avtu še zadnje debate, kaj bom dal nase, kaj v nahrbtnik, kaj v vrečo za tranzicijo, toda načrti v glavah so že zdavnaj izdelani, tako da so bile spremembe le minimalne, če sploh. Tudi nervoze ni bilo neke hude - saj to ni prva 100-ka za nas, počutimo se močne in izkušene :)

 

Prihod v Umag, prevzem štartnih številk in goody baga, pozdravi s starimi znanci iz trekerskih tekmovanj, zadnje priprave, še zadnji testeninski prigrizek, oddaja vreč za tranzicijo, iskanje WCja, potem pa slovo od spremljevalcev in odhod na avtobus, ki nas bo odpeljal na štart v Lovran. V avtobusu se popolnoma umirim, grem vase :) Na začetku vožnje še nekaj klepetamo, potem mi pogledi čedalje bolj uhajajo proti gričem (do Buzeta) oz. hribom (od Buzeta naprej) na levi strani. Zavedam se, da bomo tu že čez nekaj ur tekli. Toda napetost izgine, mislim si, da sem dovolj pridno treniral in zadnji kilometri do Lovrana minejo v nekakšni pol-dremavici.

 

V Lovranu (spet) iskanje WCja, zategovanje superg, preverjanje nahrbtnika ... Neža je uspela na avtobusu pustiti svoje rokavice, pa ravno ona, ki jo takoj v roke zazebe. Ponujam ji svoje, noče. Odhod v štartni prostor, nad katerim smo vsi presenečeni: kamere, fotografiranje, reklamni panoji sponzorjev, glasba dviguje napetost, nagovor direktorja tekmovanja, pozdravi tekmovalcev ... opa, tole izgleda pa hudo profesionalno. Odlično, da bo le tak občutek ostal čez celo tekmovanje! Vase stisnem še en gel, kajti takoj bo šlo strmo navzgor, odštevajo se zadnje minute, potem sekunde, še zadnje želje en drugemu "drži se!" in ... štart!

 

Prvih nekaj 100 metrov še ni tako strmih, potem se pot postavi pokonci. Izmenjujejo se stopnice ter krajši odseki cest in poti, ki počasi prehajajo v stezo. Pogovori hitro utihnejo, vsak ima dovolj dela sam s seboj. Formira se skupina, ki je za moj okus majčkeno prehitra, toda z malo truda se je nekako držim. Prehitevamo tiste, ki so začeli prehitro, strmina že pobira svoj davek. Pred prihodom v gozd mi uspe preko rame zaobjeti nočno panoramo Kvarnerja. Ču-do-vi-to! Jasna noč, polna luna, pod mano množica luči. Toda ni časa, hitimo naprej. Nekje v gozdu mi uspe še en kratek pogled nazaj - čez ramo ujamem kačo svetilk, ki hiti proti vrhu Učke. Najstrmejši in najbolj spolzek del je že za nami, na desni prepoznam vrtačo, v kateri je bila na trekingu preko Učke pred nekaj leti kontrolna točka, zato vem, da je vrh blizu. Ne popuščam. Pijem, za hrano ni časa. Potem pa nenaden prihod iz gozda na sedlo pod vršnim grebenom in pred nami se odpre nočna panorama Istre. Vrhunsko! Poskušam zajeti čim več vtisov, malo pred vrhom nas pozdravlja Alen, direktor tekmovanja: "Mirane, jel sve u redu!?". Vse štima, g. direktor :) Še vremenske razmere so tudi tukaj, na višini, odlične: jasno, polna luna, brez vetra, temperature malo nad 0oC. Izgleda, da je Alen s svojo ekipo poskrbel tudi za to :) Še nekaj metrov in prva kontrolna točka, popišejo naše številke, mi pa se že spuščamo proti Poklonu. Na poti navzdol začutim prazen želodec, hitim pojesti Frutabelo, potem pa tekaški spust.

 

Že precej pred točko zaslišim glasno vzklikanje. Na Poklonu nas pričaka množica navijačev in okrepčevalnica, da mi kar korak zastane: ali je to sploh za nas? Seveda je, organizator je glede na lansko leto vse skupaj prestavil vsaj za dva nivoja višje! Čisto razvajanje, sladki prigrizki, slani prigrizki, sadje, pijača ... ni da ni. Zmečem vase nekaj beljakovin, nekaj besed z Ireno, ki čaka Matjaža iz najdaljše proge, Marku predam sporočilo za Nežo, naj me ujame in že grem naprej. Prihod iz glasne okrepčevalnice v temen gozd je kar nekam strašljiv. V tistem trenutku sem na poti popolnoma sam, za ovinkom potihnejo tudi glasovi. Takrat sem sam na celem svetu! Potem pa me že začnejo prehitevati, sam hodim in čez nekaj minut me dohiti tudi Neža. Počakam še kakšno minuto, da zadiha tudi ona, potem pa proti Velikem Planiku. Tega odseka sem se še najbolj bal, neskončna cesta, ki se počasi dviguje. Prejšnje leto se nama je obema neskončno vlekla, pa čeprav je šlo v obratni smeri, torej navzdol. Toda letos mine nenavadno hitro. Sva bolj trdo trenirala, ali pa ima noč res svojo moč? Obojega po malo ... Slediva odsevnikom na zastavicah, ki označujejo pot. Iz ceste na gozdno pot, ki se začne strmo dvigovati, iz gozdne poti na stezo, ki nas pripelje na Veliki Planik. Na vrhu trije premraženi kontrolorji, prav nič jim ne zavidam, meni je vsaj toplo. Izmenjamo nekaj besed, med njimi je tudi Katja: "Ja, kje pa je Neža?" "Evo me!" se oglasi iz teme. Tokrat sem za spremembo jaz prvi na točki :)

 

Še nekaj besed in že se spuščava proti Koritom. Tukajšnja okrepčevalnica je bolj "intimna", ni navijačev, ni razsvetljave, toda za hrano in pijačo je ravno tako odlično poskrbljeno. Še menjava baterij v svetilki in spet smo na poti. Z menjavo sem se zamudil ravno toliko, da sem se tako shladil, da se nikakor ne morem segreti. Nič ne pomaga, moram se ustaviti in obleči jakno ter natakniti rokavice. Kapo imam na glavi že od štarta, je nošnja čelne svetilke tako bolj udobna. Ko dohitim Nežo, vidim, da se je oblekla tudi ona, namesto rokavic je pa kar bufa uporabila. Znajdi se! Tečemo po gozdni poti, potem pridemo na cesto. Kjer se vzpenja, hodiva. Kjer je ravno ali se spušča, tečeva. Brez besed. GPS v uri ob vsakem kilometru zapiska. Ne razmišljam o kilometrih pred mano, kaj šele o tistih za mano. Sploh ne razmišljam o ničemer, samo tečem ali hodim. Moj svet je korak pred mano, ki ga osvetljuje svetilka. Moj cilj je naslednji odsevnik na zastavici, ki označuje pot. In potem naslednji. In potem naslednji ...

 

Na vrhu Orljaka se kontrolorji grejejo ob ognju. Popišejo številke, s Franjem izmenjamo nekaj besed, si zaželimo, da bi bilo vse OK, in že hitimo naprej. Spust iz Orljaka je drseč. Izmenjujejo se neskončni cik-caki črne zemlje, pod katero so korenine in skale. Ko strmina popusti, skačemo po skalah. Takšna je pač pot. Končno spet cesta, noge se lahko malo sprostijo, spet tečemo. Ko zavijemo nazaj v gozd, mi kažipot pove, da je do Gomile še 40 minut. Toda to je pohodniških 40, ne trekerskih :) Pot se postavi navkreber, zmanjka mi tekočine. Še dobro, da teh gelov ni treba splakovati s tekočino. Hitim naprej, da bom čim prej na naslednji okrepčevalnici. Na vrhu Gomile mi kontrolorji povejo, da je do Trstenika le 3 kilometre. Super! Spust s travnatega vrha je hiter, toda potem se pot poslabša in napredovanje se upočasni. Še slabše je na prelomnici, pod mano je Trstenik, slišim že glasove, toda pot je čedalje slabša in nikakor se noče končati. Končno gozdiček, pot je spet gozdna (pustimo malenkosti, da je na debelo posuta s kamenjem), ki omogoča relativno udoben tek.

 

V okrepčevalnici na Trsteniku hitim z juho, ki je tako vroča, da se opečem. Toda je tudi tako dobra, slana, res prija. Ne pustim je redčiti z vodo, raje dodam še malo soli, itak sem je že preveč izgubil. Napolnim še meh, iz zadnjega dela nahrbtnika se v sprednje žepe preseli 5 novih gelov. Zaenkrat še ne čutim utrujenosti, toda bolje vzdrževati čim višji nivo energije. Še ena juhica, tokrat jo dovolim ohladiti. Vmes se pojavi tudi Neža, ki pa takoj nadaljuje pot: "Pojdi počasi naprej, te bom ujel proti Žbevnici". Srebam juhico, poslušam zgodbo tekmovalca, ki misli odstopiti: "Tako zaj...nega terena pa še ne, me je čisto uničilo, noge ne zdržijo več!". Ko poslušam njega, v mislih kontroliram sebe: te kaj boli, kaj žuli ... vse OK, gremo naprej.

 

Ob odhodu iz okrepčevalnice me tako zebe, da se nenadzorovano tresem. Čez kapo potegnem še kapuco, diham pod ovratnik, takoj začnem teči in upam, da je res le mraz. Tečem proti Žbevnici, prehitevam sotekmovalce, gledajo me, pojavo čudno, vso zavito in drgetajočo. Toda napor pomaga, ko prečkam cesto sem že na "delovni temperaturi". Lovim tekmovalce pred sabo, za vsakega mislim, da je Neža. "Če je to počasi naprej ..." si mislim, ko po travnatem grebenu dosežem vrh Žbevnice. Sledi popis številk, potem pa 900-metrski spust do tranzicije v Sv. Martinu pri Buzetu. Tečem navzdol, baterije v svetilki se praznijo toda ne želim zgubljati časa s še eno zamenjavo. Hkrati s pojemanjem moči svetilke se vse bolj dani. Nestrpno pričakujem križanje poti z železniško progo, kajti potem je le še široka, udobna, makadamska cesta. Končno! Spet prehitevam cele skupine, nekateri hodijo, nekateri tečejo po stegnjenih nogah ... izgleda, da je tudi spust pobral svoj davek. Sam nimam nobenih težav s spustom in približno ob 7. uri dosežem okrepčevalnico v Sv. Martinu. Tam je tudi Neža, ki je prišla pred nekaj minutami. Toda časa za počitek ni, preoblečem si zgornji del, preventivno polepim oba mezinca na obeh nogah, zamenjam nogavice, dopolnim meh, v nahrbtnik gre nova zaloga gelov, nekaj v usta, par besed z Bogom (od Marije, ne oni zgoraj) in že gremo naprej.

 

V naslednjih kilometrih se tempo bolj umiri, več hodiva in manj tečeva. Toda vseeno prehitevava, videti je, da je bil načrt pri večini naslednji: čim hitreje do Sv. Martina, potem pa "po pameti" do cilja. Spust v dolino potoka Bračana je strm, toda kolena (in vse ostalo) funkcionira BP. Potok kar pretečeva, nekaj tekmovalcev, ki so se mučili z izdelavo prehoda, naju gleda postrani. J..i ga, pravi treker se ne ozira na takšne malenkosti, kot je nekaj metrov širok potok :) Kmalu sva pri naslednji kontroli pri gradu Pietrapelosa. Potem pa drugi najdaljši neprekinjeni vzpon na tem tekmovanju. Za vzpodbudo stisnem vase še en gel, potem pa čim hitreje naprej po poti, ki je s svojimi dolgimi odseki dolgočasna. Za takšna potovanja je noč boljši čas, se ne obremenjuješ z okolico, tudi čas hitreje mineva. Ko na vrhu zagledam naselje, za trenutek že pomislim, da smo v Oprtalju. Toda ne, veduta ni prava, pa tudi kilometrov je premalo. Na travnikih nekje na poti proti Oprtalju srečava domačina, ki nekaj časa teče z nama. Pozna vse stezice od tu do Umaga. Ko mu poveva, da je cilj v Umagu, nama takoj svetuje, kje morava iti, da bova čim prej tam. Sorry, ne bo šlo, pot je določena, kdaj drugič. Poslovimo se, midva sva pa že pred Oprtaljem. Toda zastavice zavijejo stran od mesteca, začnem se spraševati, kje je kontrola, potem pa zagledam parkirane avtomobile, spremljevalce ... Juhica, prihajam!

 

Na kontroli sta glavna Meta in Žine, klepetamo, spet polnim meh, spet popijem dva lončka dodatno osoljene juhice. Vrhunsko! Toda kljub vabljivosti počitka je treba naprej, iz vsake kontrole je štart težji. Sedaj tečeva po progi parenzane, ker se proga spušča, se kilometri hitro nabirajo. Nekje na tem odseku naju prehiti čuden patron v srajci s steklenico v roki. Modrujeva, da "tale pa že ni naš", pa "sigurno kakšen domačin", ne veva, da je mimo šinil zmagovalec 160-kilometrske preizkušnje Jay. Še kratek vzpon in že sva v Završju. Prijazni kontrolorji ponujajo napolitanke in naju vzpodbujajo, naj odtečeva še zadnji klanec. Ker potem bo šlo pa do cilja samo še navzdol ... A ja? Sigurno ne tečeva v klanec, debatirava, ali bi presekala ovinek na poti proti vrhu, kajti pot iz lanskoletnega trekinga približno poznava. Oba se strinjava, da bi sedaj bilo pa res škoda "zabluziti" v istrski šikari ob tako dobro označeni poti. Prisopihava na vrh, sedaj bo šlo pa samo še navzdol ... Res se pot proti Grožnjanu v glavnem le spušča, toda zakaj se mora na koncu dvigniti? Nič zato, od kontrolorjev v Grožnjanu izveva, da gre pa sedaj do cilja pa le še navzdol ... Upam, da njihove besede bolj točne. Izmenično tečeva in hodiva po ravnih odsekih paranzane, potem pot zavije proti Tribanu, do katerega se je treba spet dvigniti. Hm ... Toda od kontrolorjev izveva, ga gre sedaj pa res le še navzdol ... Ja, res ... Potrditev dobiva pred Bujami, ko zgrizeva še zadnji omembe vreden vzpon. Od Grožnjana se je nabralo še za več kot 150 m vzpona, toliko glede tega, da "gre od tu pa samo še navzdol" :)

 

Na zadnji okrepčevalnici v Bujah pijeva Coca-Colo in se šaliva s kontrolorji. Misliva, da so kilometri do cilja le še formalnost. Po makadamski cesti še nekako gre, ko pa prideva do potoka, začne Neža tožiti zaradi bolečin v hrbtu. Potem v glavnem le še hodiva, tečeva le še kratke odseke. Kilometri se vlečejo v neskončnost. Končno zadnja kontrola nekje na polju pred Vilanijo. Še 5 kilometrov. Hodiva še te zadnje kilometre, gledam zgradbe na začetku Umaga, ki so ves čas enako oddaljene. Potem pa kar naenkrat prve hiše, asfalt, avtomobili ... "Dajva stisnit še tole!" rečem in začneva teči proti cilju. S pogledom iščem še zadnje zastavice, zanesljive spremljevalke zadnjih sto in nekaj kilometrov, potem pa ... cilj! Čestitke in obvezen poljub, potem pa radler, debata, počasi se umirjamo, v cilj prihajajo že novi tekmovalci, sedaj jih že spodbujava tudi midva ...

 

Kaj reči a konec? Meni je šlo kar nekako - ne vem če je to ravno primerna beseda - prelahko. Ne dobesedno prelahko, še vedno je to 100 km, toda praktično brez težav, brez žuljev, brez padca energije, brez poškodb, brez krize … Edina omembe vredna nevšečnost se mi je zgodila na spustu od Zrenja proti Oprtalju, ko me je malo "špiknilo" v kolenu. Sicer pa je vse ostalo čista 10ka: trasa poti, oznake, okrepčevalnice … celotna organizacija tekmovanja, nastanitev … Alen in ekipa, čestitke za trud! To tekmovanje res postaja "brand" in postavlja nova merila glede organizacije trekingov. Se vidimo naslednje leto!"

Miran Goričanec


Komentarji


Napiši komentar

Ime


elektronska pošta


Komentar Opozorilo: HTML koda se ne prevede!

Vnesi kodo zapisano spodaj: